_
Tako kot ... in vendar čisto drugače.

V javnosti, predvsem laični, sem pa to opazil tudi pri strokovni, obstaja stereotip, da mora biti hiša okoli in okoli enaka. To mišljenje nima nobene prave osnove. Hiša navzven "reagira" predvsem na svoje okolje in ne verjamem, da je možno na zunaj enako hišo enostavno postaviti v različna okolja. Podobno slikar Amadeo Modigliani v svojih portretih ni pristajal na stereotip simetričnega obraza. Prav nasprotno. Gradil je skoraj izključno na razlikah med levo in desno polovico. Noben človek namreč ni popolnoma simetričen. Simetrija je le vodilni princip. Izvedba tega principa v realnosti je pa "bolj svobodna".

Kot poznamo slikarko Beti Bricelj, vedno hodi po manj uhojenih poteh. Tako je tudi v tem primeru zastavila "hišo" z vsake strani drugače, kot neko variacijo na temo, ki pa se vseeno potegne okoli vseh vogalov; torej različnost enotnosti. Enotni so barvni odtenki, ki se ponavljajo na vseh pročeljih, različno pa je njihovo nizanje. Kot smo pri slikarki že navajeni, je to nizanje urejeno in premišljeno - v članku ob njenem delu v reviji Likovne besede je celo pisalo, da gre za aksiomatsko logiko. In ta je morda v tem primeru za poznavalce uporabe barve v arhitekturi ob začetni nepazljivosti nekam znana, pa se ob boljšem premisleku izkaže za novo, izvirno in samosvojo. Primerov uporabe barve v arhitekturi je malo in sam si moram za svoja predavanja največkrat sposoditi kar mehiškega arhitekta Luisa Barragana. Tistih, ki so se v arhitekturi z barvo ukvarjali sistemsko, je še toliko manj. Najprej pomislim na nemškega arhitekta Bruna Tauta. Ta je pročelja barval tako, da je skušal s toplo-hladnim barvnim kontrastom izničiti zaradi sonca različno ogretost posameznih strani hiše. Torej  je na severni strani uporabil tople barve, na južni hladne in na preostalih straneh barve, ki so po toplo-hladni lestvici nekje vmes. V našem primeru pa se je slikarka problema lotila s svetlo-temnim kontrastom. Tako je zahodna fasada najsvetlejša in vzhodna najtemnejša. S tem je poudarila "spreminjanje hiše" skozi dan. Hiša je namreč živ organizem.

Na prvi pogled še najbolj zgodovinsko preizkušen vidik slikarkinega dela je sledenje matematičnemu redu. Toda delovanje na mreži, ki je tako očitna in še pravokotna povrhu, je v slikarstvu vendar prej izjema kot pravilo; podobno, kot so mehke linije štirih parabol Eifflovega stolpa posebnost v sicer ortogonalni arhitekturi. Primerjava gre pa še naprej. Te parabole in vodoravno ležeči kvadratni okvir so nujna konstrukcija. Že spodnji polkrožni loki in vse ostalo pa je čista poezija. Tako je tukaj mreža vodilni princip, poezija pa je zaporedje barvnih odtenkov.

Da povzamem: delo Beti Bricelj je takšno kot ... in vendar čisto drugačno.

Jaka Bonča

_
Fasada v barvi zlata in sonca

Sodobna doba ponuja ustvarjalcem vedno več novih izzivov in možnosti izražanja. Umetnost, tehnologija in oblikovanje se čedalje bolj prepletajo, kar daje umetniški govorici vse širše in učinkovitejše vsebine. V izvirnih rešitvah je nastala tudi estetsko izoblikovana in avtorsko prepoznavna arhitekturna lupina objekta, ki jo je zasnovala dipl. slikarka Beti Bricelj. 

Že od daleč vidna stavba kubične forme zaradi svoje barvite zunanjščine priteguje pozornost na več načinov. S svojo dominantno pozicijo in vraščanjem v primestno okolje ta sodobno zasnovan objekt, predstavlja žarišče, poudarek in osnovo v funkcionalnem, v uporabnostnem kot tudi v vizualnem pomenu. V dinamičnih sončnih tonih je igrivo zaživela fasada v kompoziciji sestavljenih ploskev in čistih linij, ki se vodoravno raztezajo v treh oziroma štirih dominantnih ravneh. Minimalistična in geometrična prostorska logika s horizontalno in vertikalno razdeljenimi ploskvami narekuje red in ritem v menjavi barv.

Stavba vzpodbuja polet in energijo ter deluje toplo in pozitivno. Ravno zato, ker je tako živa in svetla, ustvarja kontrast z modrino neba; s svojo ostrino pa opozarja nase in predira kompozicijo okolja. Njene podobe slikata pot sonca in sence. Ima še to zanimivo posebnost, da se zrcali, oziroma odseva v sosednjem, steklenem delu južne Epicove fasade.

Stavbna lupina je lahkotna - slikovita in v sorazmerju s svetlobo venomer spreminja svoj vrednostni predznak: v različnih svetlobah deluje drugače. Spreminja se torej ves dan, vse do noči, glede na padec sončne svetlobe, vremenske razmere in letne čase. Stavba ima zato vrsto značilnih in različnih podob – v čisti svetlobi jasnega neba, v sivini oblačnega vremena in celo v mraku, ko deluje spreminjajoče transparentno. Ker je vsaka stran stavbe drugačna, so optični učinki celote toliko izrazitejši. Vzhodna fasada je oranžna, severna oranžno-rumena, zahodna rumena in južna rumeno-oranžna. Na ta način se zunanjščina stavbe preliva iz temno oranžne vzhodne strani prek severne na svetlo rumeno zahodno stran in prek južne strani nazaj v temno oranžno vzhodno stran. Ko sonce obsije zahodno fasado, ki je tudi najsvetlejša stran stavbe, še bolj poudari svetlost barv, med tem ko vzhodna stran ostaja najtemnejša – oranžna v senci. Največji možen kontrast med »svetlim in temnim« tako stavba doseže ravno ob sončnem zahodu.

Avtorica je pretehtala učinke ter preprosto in domiselno izluščila bistvene elemente. Izpostavila je izrazno in simbolno moč barv, ki delujejo medsebojno razgibano, vendar v popolnem sozvočju. S svežim konceptom ji je uspelo oblikovati eno najnenavadnejših, vsekakor zanimivih zunanjščin sodobne arhitekture tudi v širšem urbanem prostoru.

Polona Škodič