Beti Bricelj | Epicenter B2 | Postojna | 2007
|
Sun´s path on the FACADEIn 2007 I was presented with one big challenge of my painting career when I was invited to design the facade for a commercial building in my hometown Postojna.
It derives from a minimalist and geometrical logic, represented by this split-level arrangement of colourful horizontal and vertical sections that have a specific order to create the rhythm of the changing colours. The building constantly changes its value as the proportion of light alters through the day. Which was a major consideration when I started to work on the design. The image/perception of the facade is changing with the path of sun and shadow. That's why I named my work, ‘Sun's Path on the Façade’. The building is changing all the time... the whole day, according to the sunlight, weather conditions and seasons. The building therefore has a variety ( varajeti) of images - the pure light of a clear sky, in the grey overcast weather and even when it is getting dark. From the photos here you can see each side of the building is different. In this way, the exterior of the building flows from dark orange on the east through bright yellow to the west side and back into the dark orange again. When the sun shines on the west facade, which is also the brightest side of the building, it becomes even brighter, while the eastern side remains the darkest – therefore the deep orange becomes even darker in the shade. So the greatest possible contrast between light and dark becomes visible exactly at sunset. I was pleased that this project has also been included in the group exhibitions at the 500 anniversary of Italian architect Andrea Palladio –which was held in Italy, Croatia and Slovenia. Tako kot ... in vendar čisto drugače.V javnosti, predvsem laični, sem pa to opazil tudi pri strokovni, obstaja stereotip, da mora biti hiša okoli in okoli enaka. To mišljenje nima nobene prave osnove. Hiša navzven "reagira" predvsem na svoje okolje in ne verjamem, da je možno na zunaj enako hišo enostavno postaviti v različna okolja. Podobno slikar Amadeo Modigliani v svojih portretih ni pristajal na stereotip simetričnega obraza. Prav nasprotno. Gradil je skoraj izključno na razlikah med levo in desno polovico. Noben človek namreč ni popolnoma simetričen. Simetrija je le vodilni princip. Izvedba tega principa v realnosti je pa "bolj svobodna".
Kot poznamo slikarko Beti Bricelj, vedno hodi po manj uhojenih poteh. Tako je tudi v tem primeru zastavila "hišo" z vsake strani drugače, kot neko variacijo na temo, ki pa se vseeno potegne okoli vseh vogalov; torej različnost enotnosti. Enotni so barvni odtenki, ki se ponavljajo na vseh pročeljih, različno pa je njihovo nizanje. Kot smo pri slikarki že navajeni, je to nizanje urejeno in premišljeno - v članku ob njenem delu v reviji Likovne besede je celo pisalo, da gre za aksiomatsko logiko. In ta je morda v tem primeru za poznavalce uporabe barve v arhitekturi ob začetni nepazljivosti nekam znana, pa se ob boljšem premisleku izkaže za novo, izvirno in samosvojo. Primerov uporabe barve v arhitekturi je malo in sam si moram za svoja predavanja največkrat sposoditi kar mehiškega arhitekta Luisa Barragana. Tistih, ki so se v arhitekturi z barvo ukvarjali sistemsko, je še toliko manj. Najprej pomislim na nemškega arhitekta Bruna Tauta. Ta je pročelja barval tako, da je skušal s toplo-hladnim barvnim kontrastom izničiti zaradi sonca različno ogretost posameznih strani hiše. Torej je na severni strani uporabil tople barve, na južni hladne in na preostalih straneh barve, ki so po toplo-hladni lestvici nekje vmes. V našem primeru pa se je slikarka problema lotila s svetlo-temnim kontrastom. Tako je zahodna fasada najsvetlejša in vzhodna najtemnejša. S tem je poudarila "spreminjanje hiše" skozi dan. Hiša je namreč živ organizem. Na prvi pogled še najbolj zgodovinsko preizkušen vidik slikarkinega dela je sledenje matematičnemu redu. Toda delovanje na mreži, ki je tako očitna in še pravokotna povrhu, je v slikarstvu vendar prej izjema kot pravilo; podobno, kot so mehke linije štirih parabol Eifflovega stolpa posebnost v sicer ortogonalni arhitekturi. Primerjava gre pa še naprej. Te parabole in vodoravno ležeči kvadratni okvir so nujna konstrukcija. Že spodnji polkrožni loki in vse ostalo pa je čista poezija. Tako je tukaj mreža vodilni princip, poezija pa je zaporedje barvnih odtenkov. Da povzamem: delo Beti Bricelj je takšno kot ... in vendar čisto drugačno. Jaka Bonča 
photography by Andrej Korenč
|